sl en
d
h
m
s

Aleksandra Domanović

Worldometers

2021, instalacija

Spletna stran Worldometers razpolaga s podatki o raznoraznem trenutnem dogajanju, vključno s statistikami o koronavirusu, in na svojevrsten način daje obliko stvarem, ki si jih je težko predstavljati. Podatki na led ventilatorjih v obliki hibridnih podob – predmetov prikazujejo reprodukcijsko vrednost bolezni, število pozitivnih primerov na 100.000 ljudi v enem tednu, in zasedenost oddelkov za intenzivno nego v berlinskih bolnišnicah med 30. aprilom in 5. junijem. Worldometers v svojem vrtoglavem upodabljanju prekarnega srečanja ljudi in SARS-CoV-2 v Berlinu ponazarjajo bližino življenja in njegove odsotnosti ter so nekakšna časovna kapsula dela pandemičnega obdobja, določenega s poroznostjo meja med sanjskim in resničnim, dejstvi in fikcijo, statistiko in nezavednim.

Sestrica II, Sueño de una Tarde, Bakle svobode, Štafetarka

20132014, instalacija

«Beograjsko roko», prvo funkcionalno protezo, občutljivo za dotik, je leta 1963 v Jugoslaviji izumil srbski znanstvenik Rajko Tomović. Roka, ki se vrne kot digitalno preoblikovan 3D model, materializiran s postopkom laserskega sintranja, odigra različne kretnje. Prevlečena je z bronastimi, bakrenimi, aluminijastimi in «Soft-Touch« materiali. Slednji se običajno uporabljajo v notranjosti avtomobilov, saj dajejo občutek na videz organske, koži podobne površine. Robotske roke na sedežu Iskre Delte kažejo na zgodovino jugoslovanskih tehnoloških inovacij in prihodnost, ki jo je napovedovala, pa tudi na druge utopične ideje tistega časa ter jih križajo s podobo kiborga in zgodnjimi kiberfeminističnimi poskusi, ki so si zamišljali zavezništvo med tehnologijo in ženskami. Štafetarka, ki nosi štafeto iz jugoslovanskega kostanja, Sueño de una Tarde s simbolom jin-jang, roka s cigareto (baklo svobode) in tista, ki nežno podpira majhno ptico, v času družbene, politične in ekološke negotovosti hkrati nastopajo kot nostalgični opomnik na pretekle obljube in upe ter kot njihovi tehnološko rojeni dediči, znanilci možne drugačne, ne samo človeške prihodnosti.

Aleksandra Domanović (rojena v Novem Sadu, 1981) je študirala na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani in na Univerzi za uporabno umetnost na Dunaju. Njeno delo preiskuje širok spekter pojavov sodobne družbe, med njimi kulturne tehnike, znanstveni in tehnološki razvoj, zgodovino in kulturo, popularno kulturo ter oblikovanje nacionalne in kulturne identitete. Njena dela so natančno zasnovane pripovedi, vizualizirane z uporabo ikoničnih podob ali ilustracij, vzetih iz drugih kontekstov. Imela je več samostojnih razstav med drugim v Galleria d'Arte Moderna, Milano (2019); MoCA Cleveland (2018); Bundeskunsthalle, Bonn (2017); Inštitut Henry Moore, Leeds (2017); Muzej Boijmans Van Beuningen, Rotterdam (2016); Galerije Oakville, Kanada (2016); galerija sodobne umetnosti, Glasgow (2014); in Kunsthalle Basel (2012). Njeno delo je bilo vključeno v številne mednarodne bienale, vključno z razstavo Fundacije VAC na 58. beneškem bienalu (2019); Beograjski bienale (2018); Manifesta 11, Zürich (2016); trienale novega muzeja (2015); in bienale v Šanghaju (2014). Leta 2018 je prejela 5. nagrado kiparstva Arnalda Pomodora v Milanu.