John Akomfrah

John Akomfrah je umetnik in filmski ustvarjalec, ki se v svojih delih posveča proučevanju spomina, postkolonializma, časovnosti in estetike ter raziskuje izkušnje migrantskih diaspor po vsem svetu. Leta 1982 je v Londonu z umetnikoma Davidom Lawsonom in Lino Gopaul, s katerima še vedno sodeluje, ustanovil vplivno skupino Black Audio Film Collective. V prvem filmu Handsworth Songs (Pesmi iz Handswortha, 1986) so s pomočjo udarne kombinacije arhivskih posnetkov, fotografij in filmskih novic raziskovali dogodke, povezane z nemiri v Birminghamu in Londonu leta 1985. Film je osvojil več mednarodnih nagrad in vzpostavil večplasten vizualni slog, ki je postal prepoznavna značilnost Akomfrahovega dela. Med njegova druga dela spadajo trikanalna instalacija The Unfinished Conversation (Nedokončan pogovor, 2012), ganljiv prikaz življenja in dela kulturnega teoretika Stuarta Halla, Peripeteia (2012), fantazijska drama, ki prinaša vizualizacijo življenja posameznikov na dveh portretih, ki ju je v 16. stoletju upodobil Albrecht Dürer, ter Mnemosyne (Mnemozina, 2010), ki razgalja izkušnjo migrantov v Združenem kraljestvu in s prikazovanjem realnosti ekonomske stiske in vsakodnevnega rasizma pretresa pojmovanje Velike Britanije kot obljubljene dežele. 

Leta 2015 je Akomfrah premierno prikazal trikanalno filmsko instalacijo Vertigo Sea (Vrtoglavo morje, 2015), v kateri raziskuje pojem ‘sublimna morja’ Ralpha Walda Emersona. Z združevanjem arhivskega gradiva, branja iz klasičnih virov in novih posnetkov se je v tem delu osredotočal na kaos in krutost industrije kitolova in jo primerjal s prizori številnih generacij migrantov, ki v iskanju boljšega življenja neustrašno prečkajo ocean. Leta 2017 je Akomfrah v umetniškem središču Barbican v Londonu predstavil največjo filmsko instalacijo doslej, Purple (Škrlatno, 2017), ki so jo skupaj naročili švedski muzej Bildmuseet Umeå, umetniška organizacija TBA21—Academy, Inštitut za sodobno umetnost iz Bostona, Museu Coleção Berardo iz Lizbone in Muzej sodobne umetnosti Garage iz Moskve. Šestkanalna video instalacija se posveča podnebnim spremembam, človeškim skupnostim in divjini. Na razstavi Prospect 4 v New Orleansu je premierno prikazal še film Precarity (Prekarnost, 2017), v katerem spremlja življenje pozabljenega neworleanškega jazzovskega pevca Charlesa ‚Buddyja' Boldna. Leta 2019 je sodelovanje na prvem ganskem paviljonu na 58. beneškem bienalu obeležil s trikanalnim videom Four Nocturnes (Štirje nokturni, 2019),v katerem razmišlja o kompleksnih in prepletenih odnosih med človeškim uničevanjem narave in uničevanjem samega sebe.