Jon Rafman
2021, fotografija (inkjet tisk, nameščen na dibond ploščo, smola, polistiren)
Stojiš na odprtem polju (Idealna krajina) je nov prizor v seriji neurejenih namizij, ki predstavljajo portrete odsotnih uporabnikov. V ozadju namiznih razbitin na mestu računalniškega zaslona kot računalniško ozadje (desktop background) lebdi podoba romantične ali kičaste slike, ki prinaša junaške, panoramske poglede na naravo. Zmešnjave odpadkov, knjig, dokumentov, osebnih predmetov in kratkih zapiskov so stereotipni portreti njihovih odsotnih lastnikov: morda je nevidna oseba ženska, ki je nedavno rodila, delavec, ki pije pivo, pisatelj ali novinar, zatopljen v delo za članek, najstnik, ki kadi in vase trpa hitro hrano in sladke pijače, mladi ponočnjak, ki potrebuje vitamin D in ustvarja elektronsko glasbo na mavrično obarvani tipkovnici, ali pa dekle, ki kopiči modne revije, ličila, dišeče sveče in kopalne kroglice ... Kot v drugih portretih te serije je tudi protagonist_ka Idealne krajine izgubil_a nadzor nad svojim vsakdanjim življenjem, ko je odtaval_a v sublimno stanje spletnega obstoja, prepričan_a, da premaguje fizične meje, medtem pa se je znašel_a ujet_a v kupu smeti.
odpri galerijo
2015, video
Utripajoči zaslon, neznana, pa vseeno domača melodija v slogu kvizov iz 80. let in pogled na množico stolpnic narekujejo razpoloženje v Neon Parallel 1996. Z mešanico resničnostnih posnetkov, odlomkov videoiger, simuliranega klepeta, poetičnega pripovedovalčevega glasu in virtualne pokrajine je Neon Parallel 1996 poskus v ustvarjanju »izgubljene vaporwave klasike«.
Je kot meglen spomin na neki pretekli čas, ki nam polzi skozi prste, že ko se dogaja, medtem ko nas človeška želja še naprej vodi skozi svet, ki se zdi le deloma dosegljiv. Kot razkrije delček klepeta, če hočemo navigirati po naši okolici, nam ne ostane nič drugega, kot da poskušamo simulirati:
pajek: Zakaj si tukaj?
ang3l: Vračam se po svojih stopinjah.
Jon Rafman (1981, Kanada) je vizualni umetnik, ki se osredotoča na tehnologijo in digitalne medije ter deluje na področju videa, fotografije in instalacije. Ker se ima za umetnika – arhivarja, si slike z interneta prilašča, da bi kritiziral resnični in navidezni svet ter pri tem poskuša dokumentirati, kako se s tehnološkim napredkom spreminja naše dojemanje slik. Internetne subkulture, modernistično slikarstvo in otipljivost ploskih zaslonov imajo v njegovem opusu veliko vlogo, plod tega pa so pogosto nasilne, a sublimne fotografije in videoposnetki. Njegovo najbolj znano delo je The Nine Eyes of Google Street View (ki traja od 2008), v katerih je iskal in zbiral spontane trenutke, ki jih je ujela kamera Googlovega pogleda Street View. Svoje delo je predstavil v številnih mednarodno priznanih ustanovah, kot so muzej Fridericianum v Kasslu (2013), Muzej sodobne umetnosti v Montrealu (2015) in muzej Stedelijk v Amsterdamu (2015). Leta 2019 je na beneškem bienalu sodeloval s filmoma Dream Journal 2016–2019 (2019) in Disasters Under The Sun (2019).
