Alex Selmeci & Tomáš Kocka Jusko
2021, serija videodel in instalacija
Kurirjeva oprema, 2021, video, fotogrametrija, programska oprema blender, 7:27
Še ena, večja sorta mošnje, 2021, video, programska oprema blender, 4:00
Hiša, ki ne dovoli vstopa (loop), 2021, video, programska oprema blender, 3:20
Roka, ki drži zvitek — Sample 0014, Sample, 0015, 2021
Različna neškodljiva orodja, pripomočki in instrumenti v različnih fazah svoje življenjske dobe. Zdi se, da jih uporablja fiktivna kurirska služba in da zagotavljajo načine za zbiranje, nabiranje, prevažanje, zaščito pred soncem in orientacijo v okolju, ki postopoma postaja spet divjina.
Predstavitev oziroma nekakšna demonstracija orodij, ki so lahko tako artefakti, ostanki preteklega časa in modeli, prototipi, ki bodo šele realizirani, spodbudi spekulativno in nepopolno narativo o načinih transporta (informacij), funkcijah, ki jih tehnologije izpolnjujejo, sistemih kroženja, katerih del so in materialih, ki jih sestavljajo. Namesto vsebine, ki jo ščitijo, nosijo ali prenašajo, imajo glavno vlogo v teh operacijah sama sredstva prenosa, nosilci, vsebniki. Ameriška pisateljica znanstvene fantastike Ursula K. Le Guin v svojem eseju z naslovom The Carrier Bag Theory of Fiction pripoveduje zgodbo o našem odnosu do tehnologij in okolja ter predlaga novo razumevanje tehnologije kot nosilne vreče, torbe, orodja, ki shranjuje, nosi in varuje dobrine in ne kot orožja, sredstva obvladovanja. Podoba zvitega sporočila (zvitka) kot objekta, ki ostaja kodiran, zavit sam vase, izhaja iz razmišljanja o zgodovinskih načinih prenašanja informacij, hkrati pa se povezuje tudi s sodobnim občutkom nezmožnosti, ki ga povzroča sodobna informacijska tehnologija - kot uporabnik informacije sicer trdno držiš v rokah, kljub temu pa ti je onemogočen pogled v notranjost tehnološke “črne škatle”.
Alex Selmeci (1994, Slovaška) in Tomáš Kocka Jusko (1994, Slovaška) sta umetniški duet iz Slovaške. Trenutno delujeta v Pragi, sodelujeta pa od leta 2017. Osredotočena sta na delo s predmeti. Pogosto uporabljata medij razstave za ustvarjanje zapletenih okolij in intermedijskih instalacij. Največ ustvarjata z gradbenimi in tehničnimi materiali ter njihovo specifično identiteto oziroma poetiko. Ukvarjata se z vprašanji spremenljivosti, razstavljanja, ponovne uporabnosti ali ohranjanja stvari na splošno in njunih lastnih del. Njuna umetniška praksa temelji na spekulativni fikciji, v kateri ustvarjata nepopolne ali vzporedne resničnosti, ki jih je namerno težko zasidrati v čas. Futuristična estetika se tako meša z muzejsko panoramo, revizija s pričakovanjem. Osrednja točka njunega pristopa je časovna os, na katero postavita predmete preteklosti, ki še vedno čaka, da mine. Časovnica deluje tudi kot ciklus vizij, neuspehov in nenehnega premišljanja ter sledi zanimanju dveh avtorjev za medsebojni vpliv fikcije na resničnost in obratno.